Zgodovina in dediščina Živogošća

Frančiškanski samostan sv. Križa z zvonikom in palmami, obsijan z večernim soncem
Samostan sv. Križa nad plažo v Portu

V skalo na plaži v Portu so pred več kot 1400 leti vklesali 16 latinskih verzov v čast izviru vode. Nad njo stoji frančiškanski samostan sv. Križa, ustanovljen leta 1612. Osmani so ga požgali, Francozi zasedli, potres leta 1962 pa hudo poškodoval. Do Porta je od Male Dube kakšnih dvajset minut sprehoda ob morju.

S sprehajalne poti

Kaj vidite, ko pridete v Porat

Nad prodnato plažo v Portu se dviga samostan: cerkev in tri samostanska krila, od katerih imata dve po štiri nadstropja. Zvonik ob južni strani cerkve se konča s kamnito piramido, na vogalu proti morju pa stoji star obrambni stolp. Napis je spodaj, na sami plaži, v veliki skali pod samostanom.

Skozi čas

Deset letnic, od gradišča do danes

  1. od 8. st. pr. Kr. Ljudje živijo na gradišču Matijaševica pri Blatu, naselju na hribu, obdanem s suhim zidom.
  2. rimska doba Na Pločici v Mali Dubi je stala rimska podeželska vila; ostanki so bili uničeni v šestdesetih letih 20. stoletja. Pokop v žari ob njej je iz 1. ali 2. stoletja.
  3. 4.–6. st. V skalo na plaži v Portu so vklesali 16 latinskih verzov v čast izviru vode.
  4. 1254–1264 Živogošće se prvič omenja v pisnih virih, skupaj s Strnjem.
  5. 1612 Frančiškani ustanovijo samostan ob izviru; prva cerkev je dokončana leta 1620.
  6. 1647 Osmani požgejo vas in samostan. Redovniki so se pred tem umaknili čez morje v Sućuraj.
  7. 1766 Zgrajena je današnja cerkev sv. Križa.
  8. 1907 Francesco Ravalico poslika obok cerkve.
  9. 1962 Potres hudo poškoduje samostan; obnovljen je v sedemdesetih letih.
  10. 1965 in 1971 Samostan, nato pa še napis postaneta zaščiteni kulturni dobrini.

Pozna antika · 4.–6. stoletje

Pesem, vklesana v živo skalo

Zglajeno polje v skali na plaži s plitvo vklesanimi črkami latinskega napisa
Polje z napisom v skali pod samostanom

Na plaži pod samostanom v Portu se dviga velika skala. Med 4. in 6. stoletjem so vanjo vklesali 16 latinskih verzov, in to ne na posebno ploščo, temveč neposredno v živo skalo. To je pozna antika, zadnja stoletja rimske oblasti na tej obali. Verzi slavijo izvir Pokrivenica, ki je tu izviral iz skale in po kratkem toku pritekel v morje. Danes voda iz izvira pri tej skali ne teče več.

Pesem ima dva glasova. V prvih desetih verzih govori Licinijan, gospodar posestva. Pozdravlja nimfo, v rimski veri božanstvo izvira, in se ji zahvaljuje, ker je njegovo posest počastila z mrzlo, zdravilno vodo. Zadnjih šest verzov verjetno pripada njegovi ženi Pelagiji. Sprašuje se, kateri modrec bi lahko doumel skrivnost izvira, in sklene z besedami, da s tem epigramom, kratko pesmijo za napis, časti izvire.

»Rojevaš se iz čeri, izvir, umrl pa boš v morju.«

Iz napisa, naš prevod
Križci, verzi in izročilo o cesarju

Verzi so napisani v elegijskih distihih, parih verzov, v katerih daljšemu verzu sledi krajši, kot so pisali rimski pesniki. Na začetku, v sredini in na koncu napisa je vrezanih šest majhnih križcev. Po njih strokovnjaki napis umeščajo v čas, ko je krščanstvo sem že prišlo, čeprav pesem pozdravlja nimfo.

Arheolog Duje Rendić-Miočević je verze prevedel in jih uvrstil v zbirko antičnih pesmi, vklesanih v kamen. Večino te zbirke sestavljajo nagrobni napisi, Tonko Maroević pa v oceni piše, da ta pesem izstopa med vsemi: vklesana je v živo skalo in govori o hvaležnosti izviru in o dveh zakoncih. Nekateri domači pisci so Licinijana povezovali z rimskim cesarjem Licinijem iz 4. stoletja. To je le izročilo, ki ga omenja tudi Register kulturnih dobrin; v verzih pa zase pravi le, da je gospodar posestva.

Verzi v izvirniku in v našem prevodu

Napis v skali

Latinski izvirnik (verz za verzom; v oglatih oklepajih so poškodovani deli, ki so jih dopolnili strokovnjaki):

Litorea praessus scruposae margine r[up]isinriguus gelido defluit amne latex,cuius perspicuo per levi[a s]ax[a m]e[a]tupraedulcis salsam perl[uit unda Thet]yn.Indigenis gratus, preterlabentibu[s almus],i[n]cola delicias, advena laudat [opes].Sa[l]ve, Nymfa, meos dignata inv[iser]e finiset celebrem cunctis conciliare locum.Nostra salutifero tu mactas pr(a)ed[ia fo]nte;Licinianus ego carmine te dom[i]nus.Diversum sortita capis finemq[ue caputq]ue:Nymfa, caput cautes, term[inus unda] tibi est.Quis queat arcanum sap[iens pernosce]re fontis?Nasceris e scopulis, fo[ns, moriture freti]s.Hoc Pelagia suos fontes epig[r]ammate donat,magne, tui pignus, Lic[inia]ne, [tori].

Naš prosti prevod:

Stisnjena ob obalni rob hrapave čeri,z mrzlim curkom odteka voda, ki namaka zemljo;s prozornim tokom čez gladke kamnenjen presladki val obliva slano morje.Draga domačinom, blagodejna popotnikom, ki gredo mimo:domačin hvali njene čare, prišlek njeno obilje.Pozdravljena, Nimfa, ki si se udostojila obiskati moje mejein ta kraj proslaviti pred vsemi.Ti naša posestva častiš z zdravilnim izvirom,jaz, Licinijan, gospodar, pa tebe častim s pesmijo.Žreb ti je dal začetek in konec povsem različne narave:Nimfa, izvir ti je skala, konec pa val.Kateri modrec bi mogel doumeti skrivnost izvira?Rojevaš se iz čeri, izvir, umrl pa boš v morju.S tem epigramom Pelagija podarja svoje izvire –poroštvo, veliki Licinijan, tvojega zakona.

Latinsko besedilo po Epigraphic Database Heidelberg (HD053666); prim. CIL III 1894 in CLE 1531. Prevod je naš, prost; ni strokovni prevod.

Od leta 1612

Samostan in cerkev sv. Križa

Frančiškani so samostan postavili v začetku 17. stoletja, ob istem izviru, ki mu je posvečen napis na plaži. Po stari samostanski knjigi je bil ustanovljen leta 1612, ime Sveti Križ se prvič omenja leta 1614, prva cerkev pa je bila dokončana leta 1620.

Frančiškansko izročilo pomni tudi, zakaj prav tukaj. Leta 1563 je nekaj redovnikov pobegnilo iz samostana pri Mostarju in se naselilo v Drašnicah, pri cerkvi sv. Jurija. Tam jih je mučila burja s posolico, drobnimi kapljami morja, ki jih veter nosi na obalo, zato so zavetje našli v Živogošću, pod hribom Suzina.

Samostan, ki je bil utrdba

Primorje je bilo takrat pod osmansko oblastjo, zato so samostan zgradili kot majhno utrdbo in zatočišče za redovnike in ljudstvo. V zidovih so našli zazidane strelne line, ozke odprtine za streljanje. Izročilo pravi, da so bila vrata nizka in ozka, da Turki ne bi mogli vjahati na konjih. Sultan je gradnjo dovolil s fermanom, cesarskim dovoljenjem, leta 1623.

V kandijski vojni, vojni Benetk in Osmanov za Kreto, so se domačini leta 1646 postavili na stran Benetk. Osmani so se maščevali leta 1647 in požgali hiše v Živogošću in samostan. Redovniki so se pred tem umaknili čez morje v Sućuraj na Hvaru in ob vrnitvi našli pogorišče. Samostan so obnovili s pomočjo družine Šoić iz Mostarja in z novim fermanom sultana Mehmeda IV. iz leta 1672.

Zunaj: dve letnici nad vrati

Današnja cerkev je bila zgrajena leta 1766. Nad vhodnimi vrati je vklesan latinski napis z letnicama MDCXX in MDCCLXVI: cerkev sv. Križa je bila prvič zgrajena leta 1620, leta 1766 pa so od temeljev postavili lepšo. Gradnjo je začel fra Petar Karapandža, ki je v tem samostanu vstopil v red, od leta 1742 do 1745 vodil vso frančiškansko provinco in od cesarice Marije Terezije dobil v dar knjige in slike. Pokopan je bil leta 1761 v novi cerkvi, preden je bila dokončana.

Zvonik ob južni strani cerkve je starejši od nje: napis na njegovi zahodni steni, kakšnih deset metrov nad tlemi, nosi letnico 1733. Zvonik se konča s kamnito piramido. Cerkev in tri samostanska krila zapirajo klavstrum, notranje dvorišče, obdano s hodnikom. Južno in vzhodno krilo imata po štiri nadstropja, na jugovzhodnem vogalu proti morju pa stoji obrambni stolp, zgrajen med letoma 1647 in 1730.

Znotraj: cesar Konstantin na oboku

Notranjost cerkve sv. Križa s poslikanim obokom, stranskimi oltarji in glavnim oltarjem v ozadju
Slika na oboku cerkve: vojak v oklepu kleči pred šotorom, na nebu pa sije križ

Cerkev ima eno ladjo, glavni prostor za vernike, dolgo okoli 25 metrov. Pokriva jo banjasti obok, polkrožen kot prerezan sod, ob straneh pa so štiri kapele. Ob obnovi od leta 1906 do 1908 so stene poslikali tako, da je videti, kot da so obložene z marmorjem iz Carrare: robovi kot rdeč marmor, niše oltarjev kot zelen kamen.

Poleti 1907 je splitski slikar Francesco Ravalico poslikal obok. Nad oltarjem je cesar Konstantin Veliki pred vojaškim taborom. Po krščanskem izročilu je Konstantin pred bitko na nebu videl znamenje križa, zato se slika lepo poda cerkvi sv. Križa. Nad vhodnimi vrati Mojzes ljudstvu kaže plošči z Božjimi zapovedmi, v vogalih oboka pa so simboli štirih evangelistov.

Marmorni Marijin oltar je bil narejen leta 1766, na glavnem lesenem oltarju pa je baročna slika sv. Križa.

Oltarji, knjižnica in stoletja do potresa leta 1962

Oltar sv. Paskala je bil leta 1870 obnovljen v kamnu. Za glavnim oltarjem je zakristija, prostor za pripravo bogoslužja, nad njo pa kor, galerija za pevce, z orglami. V samostanu so se dve stoletji šolali mladeniči in bodoči redovniki, zato je tam nastala stara knjižnica z arhivom. Hrani se tudi nekaj baročnih predmetov.

Že leta 1626 je v samostanu živelo trinajst redovnikov in osem mladeničev, ki so se tam šolali, leta 1630 pa je makarski škof blagoslovil prvi zvon. Vaščani Živogošća so leta 1628 samostanu odstopili skupno vaško zemljišče, da bi iz njega jemal les za gradnjo. Ta darovnica je najstarejši spis v samostanskem arhivu.

V času francoske uprave so redovniki podpirali upor prebivalcev Makarskega primorja. Francoska vojska jih je leta 1807 izgnala in zasedla samostan. Pohištvo in cerkvene predmete so leta 1812 prodali na dražbi na trgu v Makarski. Takrat se je izgubila tudi stara samostanska knjiga s podatki o ustanovitvi.

Ko je Dalmacija pripadla Avstriji, so samostan vrnili frančiškanom. Našli so ga brez tal in strehe, s porušenimi zidovi ter razbitimi vrati in okni. Gvardijan, predstojnik samostana, fra Ivan Žderić je leta 1824 nabavil nove slike, orgle in zvonove. V zid zakristije so leta 1825 vzidali marmorno ploščo cesarju Francu I. v zahvalo za vrnitev samostana.

V drugi svetovni vojni je bilo Živogošće pomembno pristanišče za povezavo otoka Visa z Makarskim primorjem, samostan pa je bil takrat precej poškodovan. Hudo ga je poškodoval tudi potres leta 1962, zato so ga v sedemdesetih letih temeljito obnovili. Cerkev sv. Križa je danes župnijska cerkev Živogošća.

Rimska doba

Rimska vila na Pločici v Mali Dubi

Rimljani niso bili samo v Portu. Na lokaciji Pločica v Mali Dubi, v rodovitnem zalivu pod južnimi pobočji hriba Suzina, so arheologi zabeležili ostanke rimske podeželske vile. Villa rustica je rimsko podeželsko posestvo: hiša lastnika z gospodarskimi poslopji, obdana z zemljo, ki so jo obdelovali.

Ostanki so bili uničeni sredi šestdesetih let 20. stoletja, ko so na tem mestu kopali temelje za hišo. Pri izkopu za sosednjo hišo se je videlo nadaljevanje stavbe in odlomek stebra, ob vili pa se omenja tudi pokop v žari iz 1. ali 2. stoletja. Strokovnjaki so posestvo povezovali z Licinijanovim napisom, približno kilometer zahodno. Ali je bil Licinijan gospodar prav te vile ali kakšnega posestva bliže izviru v Portu, ni znano. Za ogled se odpravite proti samostanu v Portu.

Še starejše: gradišča, gomile in ime kraja

Ljudje so tu živeli že dolgo pred Rimljani. Na hribih nad obalo so gradišča, prazgodovinska naselja in utrdbe, obdane s suhim zidom, zidom iz kamna brez malte. Gradišče na Suzini, hribu nad samostanom, je z vzhodne strani branil okop, dolg okoli 60 metrov in širok okoli šest metrov. Na gradišču Matijaševica pri Blatu so ljudje po prvih najdbah živeli približno od 8. do 5. ali 4. stoletja pred Kristusom.

Po pobočjih so gomile, kamniti nasipi, kakršne so v prazgodovini postavljali nad grobovi. Hrvatska enciklopedija jih imenuje ilirske gomile. Na lokaciji Markovina, imenovani tudi Mijašine gomile, severno od gradišča na Matijaševici, so zabeležili ostanke petnajstih takšnih gomil, nekatere s premerom do 15 metrov. Del gradišč in gomil je poškodovala poznejša gradnja. Na Suzini so poškodbe nastale z gradnjo ceste, bunkerja in jarkov.

Živogošće se v pisnih virih omenja že med letoma 1254 in 1264, skupaj z zaselkom Strnj. Jezikoslovec Domagoj Vidović ime izpeljuje iz starega hrvaškega osebnega imena Živogost, Mala Duba pa se v virih pojavi leta 1628. Na pokopališču ob cerkvi sv. Dominika (sv. Arnirja) ob magistralni cesti v Živogošću sta ohranjena plošča z vklesanim mečem in ščitom ter stećak, srednjeveški kamniti nagrobnik v obliki skrinje, okvirno iz 13. do 15. stoletja.

Konec 15. stoletja so primorje osvojili Osmani in ga držali skoraj dve stoletji. V osmanskih virih iz 17. stoletja se Živogošće imenuje Lužibaba, po logu oziroma gozdu. Po Osmanih so tu do leta 1797 vladale Benetke, od 1806 do 1813 Francozi, nato pa do leta 1918 Avstrija.

Kako si ogledati

Peš do napisa in samostana

  1. Ob morju do Porta. Iz Male Dube se odpravite po sprehajalni poti ob morju proti Igranam. Do Porta je okoli 1,2 km, kakšnih dvajset minut hoje.
  2. Napis na plaži. Poiščite veliko skalo pod samostanom. Črke so plitve in obrabljene, zato je od svetlobe odvisno, kako jasno jih boste videli. Napis si oglejte, vendar se ga ne dotikajte.
  3. Samostan in cerkev. Stojita nad plažo, na naslovu Porat 137. Zvonik, napis nad vrati cerkve in samostanska krila so vidni od zunaj. Če želite vstopiti v cerkev ali vprašati za ogled samostana, pred tem preverite obvestila župnije ali samostana. V cerkvi so maše, zato vstopite tiho in primerno oblečeni.
  4. Naprej do Igran. Če želite še eno postajo, nadaljujte po isti sprehajalni poti. V Igranah sta Zalina kula, star kamnit stolp v kraju, in cerkvica sv. Mihaela iz 11. ali 12. stoletja, ki je zaščitena kulturna dobrina.

Igrane peš iz Male Dube

Kam naprej

Po ogledu se okopajte na plaži pod samostanom ali v našem vodniku izberite naslednji izlet.

Plaža v Portu Vse plaže Izleti

Viri in uradne strani
Avtorstvo fotografij

Fotografije z Wikimedia Commons: Porat – samostan sv. Križa – Ing.Mgr.Jozef Kotulič, CC BY-SA 3.0, vir, pomanjšano · Porat – napis v skali pod samostanom – Ministrstvo za kulturo in medije Republike Hrvaške (avtor neznan), CC BY-SA 3.0 HR, vir, pomanjšano · Porat – notranjost cerkve sv. Križa – Ing.Mgr.Jozef Kotulič, CC BY-SA 3.0, vir, pomanjšano · Porat – slika na oboku cerkve sv. Križa – Dennis G. Jarvis, CC BY-SA 2.0, vir, pomanjšano.

Naši apartmaji

Trije apartmaji, vsak s svojo teraso. Od apartmajev do plaže so približno tri minute hoje.